ORTOGNATSKA OPERACIJA 14.3.2014

Živjo!

Po enem letu sem spet nazaj. Končno se je zgodilo!
Končno sem dočakala operacijo. Operacija spodnje, zgornje čeljusti, genioplastika in rinoplastika. Moja spodnja čeljust je bila pomaknjena nazaj za 11mm. 
V tej objavi bom čimbolj podrobno obnovila pretekle dneve. Moji zapisi bodo za nekatere smešni, za druge brezvezni, za tretje pa (upam, da bo teh največ) navdihujoči in polni informacij. Če imate kakršnakoli vprašanja, se lahko brez problema obrnete na moj mail.

Trenutno sedim v kuhinji, za vratom imam slinček in preklinjam čez konstantno slinjenje. 

No pa pojdimo od začetka.

DAN PRED OPERACIJO

V četrtek, 13.3.2014, sem bila ob 8 zjutraj naročena v ambulanto. (Imen zdravnikov ne bom omenjala, če pa kogarkoli zanima pa mi lahko pošlje mail. )

Prvič, ko sem prišla v ambulanto, je bila že zbrana kar konkretna četica zdravnikov. Doktorca me je posadila na stol in začela pregledovati. Vse je bilo tako kot je treba. Začeli so se pogovarjati o premiku. Večino besed itak nisem zastopila. Potem so mi merili glavo, višino dlesni, razmak čeljusti, itd. Nič bolečega. Tekom dopoldneva sem tekala od pritličja pa do prvega nadstropja in nazaj... 

Okoli 13 ure sem dobila svojo sobo. Imela sem neznansko srečo, ker sem dobila sobo z televizijo, električno posteljo in tudi kopalnica je bila 5m stran. 

Zadnji pregled sem imela ob 14 uri, ko sem šla na ultrazvok jezika. Tam sem spoznala punco, ki je prestala podobno operacijo pol leta nazaj. Je rekla, da ne boli. Nekak ji nisem verjela.

Kakorkoli. Ta dan je minil zelo hitro. Zvečer sem bila dokaj mirna in nisem pojedla tablete za spanje, čeprav sem prosila za njo. 

DAN OPERACIJE

Zbudila sem se že ob 6 uri. (prva pripomba nad bolnišnico: Že ob 6 zjutri sestre vkorakajo v sobo, brez sramu, začnejo glasno govoriti...Temu se reče ''predaja izmene'')

Šla sem se stuširat in zadnjič umit zobe. V kopalnici so pritekle prve solzice. Od živčnosti, strahu, sreče... Trikrat sem globoko vdihnila, si obrisala solze, še zadnjič slikala in šla nazaj v sobo. 

To je pravi preizkus osebnosti in volje

Ko sem prišla nazaj, so sestre ponovno vdrle v sobo in mi dale ''čudežno'' tabletko za pomiritev. Ko sem jo spila, je začela delovati dokaj hitro. Ne vem zakaj je to tabletka za pomiritev... Nisem bila pomirjena... Samo vrtelo se mi je in nisem bila sposobna prehoditi treh metrov brez pomoči. Po 20 minutah so sestre prišle pome. Počasi, vsem na očem smo hodile po hodniku in še zadnjič sem se dotikala svoje brade, nosu, odpirala in zapirala usta. Živčnost je narasla do maksimuma. Z lahkoto lahko povem, da je bil to trenutek, ko me je bilo najbolj strah v celem mojem življenju.
Ko smo prispele v ''predoperacijski prostor'' so mi dali copate in me posedli na stol. Čez minuto so me že pospremili v operacijsko. WAU! Kot da bi prišla... v medicinska nebesa... Vse je bilo svetlo, sterilno, moderno in novo. Ogromno ljudi v zelenih oblekah z zelenimi kapicami (anastezisti) je tekalo sem in tja.

Bilo je kot v filmu.

Posedli so me na operacijsko mizo in mi slekli zgornji del pižame ter me pokrili z njim. Na prsi so mi nalepili EKG nalepke (nevem, če je to pravilna beseda). Potem so se mi ulile solze. Jokala sem kot kak dojenček. Anastezisti so se spogledali in me začeli miriti. Že od nekdaj imam strah pred iglami. (Verjetno to izvira iz otroštva, ker sem bila kot otrok zelo velikokrat operirana.) 
Anastezist: Zakaj jokaš?
jaz: Ker me je strah...
A: Ne sme te biti, vse bo vredu.
Jaz: strah me je igel in prebadanja.
A: Tale gospa (ne spomnim se imena) zna zelo lepo zbosti, sploh ne boš čutila. Lahko pa tudi kričiš, če želiš
Zbodla me je najprej na zgornjo stran roke. Je kar bolelo. (Ampak to je verjetno bolj samo mene, zarad strahu...) Nato pa me je zbodla še v žilo pri komolcu. Enkrat, dvakrat... Bila sem tako napeta, da so se žile kar ''skrile''. Zato me je mogla zbosti še enkrat, da je blo vredu.
Potem sem se počasi umirila... Spomnila sem se, da me je kolegica prosila naj vprašam kateri plin uporabljajo pri anasteziji. Ko sem jih to vprašala, je anastezist rekel: A ti pokažem?
Dal mi je masko na usta in rekel naj globoko vdihnem. Zgodilo se ni nič. Je rekel naj še enkrat, še vedno nič... Zdelo se jim je čudno. In potem... TEMA.
Sploh ne, da bi počasi lezla v spanec. Ampak samo tema. Kot, da bi nekdo ugasnil luč.

Zbudila sem se na intenzivni negi. Spet je bilo nad mojo glavo ogromno glav, tokrat so bile sestre. Tekale so sem in tja ali se mi je pa samo zdelo, da tekajo.  Bila sem malce zmedena, dokler se nisem čist zavedla. Najprej sem pogledala na desno roko, kjer so me špikal. Zdej je bla povita. Na levi pa sem imela na prstu merilec za kisik. Najprej je bila slika meglena... Potem se je pa počasi ostrila... Tudi zvok je počasi prihajal... Nekaj časa sem tako opazovala, potem sem pa verjetno zaspala. Naslednja stvar, ki se jo spomnim je, ko sem odprla oči sem zagledala mami pri vratih. V glavi sem imela močan pritisk in glave sploh nisem mogla premaknt. Na levo oko še vedno nisem jasno videla. Ko je prišla mami k postelji, sem začela jokat. Takrat sem se zavedla, da je končno za mano. Da sem prestala operacijo in se mi je izpolnila dolgoletna želja. Tako sem bila srečna, kot še nikoli. Spomnim se, da sem pesti stiskala v pest in mahala z njimi po zraku, mami se je pa smejala. Bila sem že dokaj pri sebi. Mami mi je dala beležko in prve besede, ki sem napisala so bile:

Srečna sem.

Kmalu po tem, je prišla doktorca(tista, ki me je zbodla) in mi vstavila SPLIN v usta. Splin je po ugrizu oblikovana plastika, ki s pomočjo elastik služi, da se čeljust ne premika, ne odpira itd. 
Na obisk sta prišla še oči in bratec. Ne spomnim se ravno kaj smo se ''pogovarjali''. Kmalu zatem je prišel na obisk še moj fant in moj dan je bil popoln. Bolečine ni bilo, bil je pa čuden občutek. Kot da ti nekdo napihne faco. No, glavno, da ni bilo bolečine. Enkrat tekom dneva je sestra rekla, če greva hodit okol. Že ko sem dala noge na tla, se mi je začelo vrteti. Ni šlo. Tudi popiti nisem mogla. Slabo mi je postalo že po 1 požirku vode! Sicer pa nisem bila niti žejna, niti lačna.
Prva noč je bila... Grozna. Vsaj meni. Čez obraz sem imela hladilno masko, na glavi pa sem imela zavezano ruto, ki je bila speljana pod mojo brado in v njej je bil led. Ta ruta je imela najbolj ogaben vonj na svetu. Ves čas mi je še pomalem kapljala kri iz nos in ust, to je normalno. Težave so nastale, ko se mi je v nosu nabrala neznanska količina krvi. Naj spomnim, da so mi operirali tudi nos.
Dokler je bila ta kri še... nestrjena, je bilo znosno. Ko pa se je kri začela strjevati, se je začel tudi nos mašiti. Vsak vdih je bil težji. Začela me je grabit panika. Seveda, usta sem imela zaprta, na faci maska, skozi nos pa tudi nisem mogla dihat. Kljub temu, da mi je sestra na vsake pol ure dodajala fiziološko raztopino in Operil kapljice, ni nič pomagalo. Ves čas sem si govorila: ne morš se zadušit, samo pomiri se! To je trajalo celo noč. Najdaljša noč v mojem življenju.

1. DAN

 Zjutraj sem vstala in šla na wc, s pomočjo 2 sester, seveda. Vrtelo se mi je in bila sem zelo slabotna. Glava je bila težka in imela sem občutek, kot da je ne morem kontrolirat. Da se mi bo odkotalila z ramen. Nato sem prišla v svojo sobo. Če bi se lahko začela smejat, ko me je videl cimer, bi se. Ta pogled je bil neprecenljiv. Sem pa sama doživela istega, ko sem se pogledala v ogledalo.  WAAAU! Glava je bila... še enkrat večja. Oteklina pa je segala vse do lopatic.

 Izgledala sem kot zelo debel hrček. 

Bolelo me ni nič. Takoj, ko sem se ulegla na posteljo sem se počutila boljš. Neverjetno! Še vedno mi ni bilo do hrane. Tistega dneva se bolj malo spominjam. Vem, da sem imela obiske. Ampak že samo to, da sem morala pisati in komunicirati me je utrudilo. Ker nisem jedla, ves čas pa so mi dajali protibolečinske infuzije, sem bila zelo slabotna. Za spat sem vzela tableto.

2. DAN

Naslednji dan je bila oteklina še večja. To je normalno, ker tja do 3 dni narašča. Ta dan je bil zame najhujši. Pa ne zaradi bolečin ampak zaradi počutja. Zelo težko je opisat kako se počutiš. Ubistvu si utrujen in lačen ampak nimaš pa toliko volje, da bi se usedel za mizo in dejansko nekaj pojedel. Ves čas sem si hladila obraz. Nastal je problem, da sem bila tako zaotečena da me je maska tiščala, skozi nos pa še vedno nisem dobro dihala. Hladiti je pa nujno. Zato še danes ne vem kako mi je tist dan minil. Še vedno sem si ponavljala, da to zmorem in da je to najhujše kar bo. 

Spet sem vzela tableto za spanje in odspala cele 3 ure. To je bil že dosežek :)

3. DAN

Jutro je bilo najslabše. Kljub temu, da sem že imela željo po hrani, je bilo težko vstati iz postelje, jesti in potem še umiti usta. (po vsakem obroku sem si morala spirati usta z kamilicami.) Glavni razlog, da nisem jedla je bil ta, da se mi ni dalo. Želodec je bil že popolnoma skrčen in tudi zaradi tega sem bila tako slabotna. Šele, ko me je medicinska sestra malce strožje prjela... Sem pojedla 4 brizge čokolinota. (ena brizga je 20ml) Počutila sem se boljše in zvečer sem s pomočjo tablete zaspala za 4 ure. 

4. DAN

Ta dan je bil prelomen. Že zjutraj sem se boljše počutila. Po obrazu sem začela dobivati rumene modrice, kar je popolnoma normalno. Oteklina pa je malce splahnela. Ta dan sem že boljše jedla, nos pa mi še vedno ni pustil dihati normalno. Oh, kakšna muka! Ker so mi malce omejili protibolečinske infuzije, me je celo malo bolelo. Ampak nič pretresljivega. Kot če bi ti izpulili 3 zobe. Pač da se preživet. Lahko sem hodila okrog, šla sem se celo stuširat. Spala sem spet s pomočjo tablete. 

5. DAN 

Zjutraj je bilo rečeno, da bom šla že domov. Po pregledu v ambulanti pa so se zdravniki odločili, da se bojijo, da bi prišlo do kakšnih zapletov z nosom in so raje podaljšali moje bivanje do petka. Skoraj sem začela jokat. Bolnica me je res spravljala v depresijo. Prve tri dni je blo ok, ker sem bila večino časa zadrogirana. Bila je res ogabna hrana in tudi sestre so bile z vsakim dnem bolj zoprne in ignorantske. Vse mi je šlo na živce! Še brisače nisem dobila, ker jih je domnevno zmanjkalo. V BOLNICI JE ZMANJKALO BRISAČ, MADONA!!! Pa še ves čas me je pomalem bolelo, ker sem bila že na tabletih in ne več na infuziji. Mi je pa pobral šive iz nosu. Sama sem si tudi odstranila ogromno hrasto iz nosu in za kakšno uro sem normalno dihala.
Ponoči sem spala samo nekaj uric.

6. DAN

Počutje in oteklina sta bila veliko boljša. Sem pa bila skoraj cela rumena. Najbolj na živce mi je šlo slinjenje. Ker sem imela odprta usta in ustnic nisem čutila, sploh nisem vedela, da mi kaplja slina. To je bilo zares neprijetno. Komaj sem čakala, da grem domov. Bil je zelo lep pomladni dan in večino sem ga preživela na soncu. Po enem tednu mi je kar pasalo. Ponoči se mi spet zamašil nos, tako močno, da sem se zbudila in nisem mogla nazaj zaspat. ŽIVOTARJENJE!

7. DAN

KONČNO!! Odpustili so me iz bolnice! OH, HAPPY DAY! Za domov so mi dali protibolečinske tablete in nekaj brizg, fiziološko raztopino itd... Doma sem se počutila 100x boljše. Problem doma je bil samo ta, da nisem imela električne postelje. Morali smo improvizirati... Pa tudi bolečina se je vrnila ponoči. Ampak tokrat pa je bila močna. Bilo je kot, da imam vneto. (če se je komu kdaj vnela luknja od modrostnega zoba recimo, že ve.)  Šele ko sem vzela še en tablet, sem lahko zaspala. Verjetno pa je bil vzrok tudi v tem, da sem spala na tisti strani, ki me je bolela. 

8. DAN

Oteklina je bila vsak dan manjša. Vsak dan sem se lahko bolj nasmejala. Hvala bogu, glede na to, da me je obiskovalo veliko ljudi :) Počutje je bilo 100% boljše kot 2 dni nazaj. 

10. DAN

Danes je že deseti dan. Nevem kako mi je uspelo ampak spala sem vsaj 14 ur. Neverjetno. Po 10 dneh sem se končno naspala. Apetit je že nazaj. Glavna hrana mi je trenutno ENSURE PLUS. Odlični napitki za take primere. 

Uglavnem, da zaključim... Danes je počutje super, zahvaljujoč spancu. Jutri pa nadaljujem z pisanjem :)

Lepo se imejte :) 

Še nekaj slikc:

nekaj ur po operaciji

1. dan

3. dan

4. dan

5. dan

6. dan

7. dan